Okoli novega leta je ozračje zasičeno s prijaznimi voščili, ki jih ljudje namenjamo drug drugemu, ko si želimo sreče in zdravja. Pa to tudi dobimo oz. kaj dejansko za to naredimo?
Nekaj dni po praznikih se večina vrne v ustaljene tirnice in nadaljuje po starih scenarijih, razen če so se ZAVESTNO posvetili planiranju svoje prihodnosti. Itak bo polna presenečenj, toda srčno smer je nujno nastaviti, saj nas spodbuja k notranjim spremembam, ki so za naše resnično dobro in pritegujejo želene izkušnje namesto strahov.
Jaz običajno sestavim sanjski dnevnik za naslednje leto, da zasadim nova semena želja, ki jih nameravam izpolniti, ter zalijem tista, ki se razvijajo že od prej in potrebujejo pospešek za rast. Obred, ki se je v preteklosti pokazal kot zelo učinkovit in še zabaven, zato ga toplo priporočam.
Če namreč ne veš, kam si namenjen, se ne moreš čuditi ali bentiti, ko te življenje dostavi nekam, kamor pa sploh nisi hotel priti. Res je, seveda se pojavijo prepreke na vseh poteh, sploh tistih najbolj vrednih, ampak če zgubiš iz fokusa svoje resnično pomembne cilje, lahko zatavaš v nepregledne vode brezsmiselnega tavanja po (bolj ali manj bleščečih) poligonih, ki jih postavljajo drugi. Vadiš za vlogo žrtve, čeprav je plačilo v razponu od mizerno do bedno, ampak tako se navadiš in ne znaš drugače … ali pač?
Kaj bi svetovali nekomu, ki ga imate radi? Naj posveča čas in trud temu, da izpolnjuje tudi svoje želje, ali naj izpolnjuje samo želje drugih (otrok, sorodnikov, partnerja, šefa, naročnikov …), sebe pa postavlja pod točko razno, pobere kako drobtinico in se hkrati pritožuje, da nikoli ne pride na vrsto? Prvo, seveda! Privoščite to najbolj dragoceni osebi na svetu – samemu sebi. Ne govorim o sebičnosti, egocentrizmu ali narcizmu, temveč o ključnem momentu našega obstoja – zavedanju SEBE in svojega namena na Zemlji. Ne vlog – namena, poslanstva. To ni le mit ali nerešljiva uganka, obstaja tako zanesljivo kot kosti v telesu, drevesa v gozdu in oblaki na nebu.
Saj niste nasedli laži, da smo na svetu kar tako, da poganjamo sistem, nadaljujemo vrsto in služimo drugim? Ali verjeli utvari, da lahko s ponavljanjem enakih aktivnosti/misli/vzorcev res karkoli spremenimo na bolje?
Naj vam zaupam, da ni samo naša pravica, temveč celo dolžnost razvijati dušne potenciale in početi to, za kar smo bili dejansko ustvarjeni, na svojstven, unikaten način. Brez tega prikrajšamo svet za svojo briljantnost, sebe za sijaj, notranjo izpolnjenost in najlepše izkušnje, kar se nam v človeški obliki sploh ponujajo, naši bližnji pa spoznajo le nekaj odstotkov tega, kar dejansko smo.
Spodbujam vas torej, da pokukate globlje v svoje srce in izbrskate vsaj 5 zadev, za katere ste iskreno hvaležni v letu 2018. Za kar smo hvaležni, tega dobimo še več, zagotavlja zakonov privlačnosti. Nato pa ubesedite 5 svojih iskrenih želja, ki naj se izpolnijo v naslednjem letu, tudi če bo potrebnega malo čarobnega praška. Vedno je na razpolago, če le iskreno in pogumno zaprosite zanj!
Na ta način začenjate biti odgovorni do Sebe, do svojega srca, in šele ko boste sami resnično srečni, boste lahko pristno, brez podzavestnih kalkulacij osrečevali druge. To je eden prvih korakov v svobodo srca in duha ter rešitev iz začaranih krogov, ki odžirajo voljo in veselje.
V naslednjem blogu vam zaupam, kaj je meni podarilo/me naučilo leto 2018 in kaj je v planu za 2019 – morda bo komu v navdih! Najbolje pa to ponazori fenomenalna Siddhartina pesem FLIP.
