Ustvarjena sem za biti srce. Biti Ljubezen. Tako kot ti. To že dolgo vem in objemam najgloblji smisel svojega namena – luščim z mnogoterih plasti svojega bitja vse tisto, kar nisem jaz in ni moje, da bi se dokopala do sijočega bistva Sebe. Več dela je bilo s tem, kot sem pričakovala, priznam. Že več kot dve desetletji hodim in plešem, se vlečem in opotekam, se izgubljam in najdevam, se zapuščam in vračam k sebi, včasih mogočno poletim in za kakšno obdobje nemočna obležim … na poti Ljubezni.
Že kot deklica sem bila precej drugačna in si želela dvoje: da bi znala leteti in da bi razumela ljudi. Kot mladenka sem dodala temu še željo po življenjski modrosti in zavedanju globlje resnice sveta. Skozi praktični (!) študij religije se je iz globine mene rodila želja brezpogojno ljubiti in se predati vodstvu svoje večne duše, ki je večen fraktalni delček božanskega. Strastno sem pridobivala znanje, ki se mi je zdelo potrebno za dosego teh ciljev. Še sanjalo se mi ni, kaj vse bodo te moje srčno-dušne želje potegnile za seboj, ker sem se jim resno in globoko zavezala ter jih postavila kot osrednjo smer svojega življenja, kot učni poligon duše.
Kako bi namreč lahko kdorkoli razumel ljudi, če ni bil v njihovi koži?
Kot prstni odtisi so unikatne naše življenjske zgodbe, unikatni spleti izbir, izkušenj in okoliščin, ki oblikujejo naš pogled na svet, naše čutenje, prepoznavanje, vrednotenje, odzivanje … Zato je skoraj laž reči človeku, da ga razumemo, saj ga zagotovo ne v celoti, tudi če si kaj takega domišljamo iz svoje potrebe po vedenju. Bolj pomembno je, da se razume in sprejme in čuti on sam. Šele ko postajam čisto ogledalo, lahko sočloveku odsevam njegovo lastno resnico in ga v njej opolnomočam. Ko vidim sebe, vidim njega. Ko čutim sebe, lahko čutim njega. In takrat se lažje začuti, vidi in s seboj poveže on sam. V sebi bo prepoznal vse, kar resnično potrebuje in je pravo zanj (za pristen namen duše, ne lagodje psihe in telesa). Jaz sem le zavetje, zaupanje in navdih pri učenju sledenja Sebi. Kako postaneš takšno ogledalo? Ne vem, improviziram. 🙂
No, par stvari mi je do zdaj že približno jasnih, zagotovo pa vem to, da odstranjevanje tapet iluzij, ki so nam jih predstavili kot resnico, čisti in prečiščuje to kristalno površino srca. Ni enostavno in je včasih boleče, je pa vredno, so mi obljubili modri in tako resnično je. Ni mi bilo prizanešeno. Skozi brušenje sem počaaaasi le dojela pomen bistva vsega – da se moja vsakdanjost projicira skozi mene, skozi prizme podzavesti, osrednjega filtra resnice, ter da na to lahko vplivam. Da se res z vsako smrtjo starega rodi nekaj novega in bolj pristnega (ali pa tudi ne, ko ni potrebno), če le zaupam procesu preobrazbe. In še marsikaj bolj ali manj ubesedljivega.
Kako dojeti življenjsko modrost, če ne spoznaš tudi njegove norosti in slepote?
Rekli so mi, da kljub vsej svoji zagnanosti za spoznavanje Resnice ne bom mogla prehiteti lastnokožnih izkušenj, ob čemer nisem mogla razumeti, kaj mislijo z besedo potrpljenje. Hm … po-trpljenje. Uau! Sredi 20-ih sem verjela, da imam vso modrost proučeno in dojeto na način, da si lahko ustvarim srečno, lahkotno in ustvarjalno življenje v obilju vsega. Potem pa se je pri 30-ih začelo pospešeno dogajati ravno kontra in to vrtoglavo. Neusmiljeno in z ogromno bolne domišljije so posledice mojih odločitev ustvarjale scenarije, ki bi pred tem prisegala, da se ne morejo zgoditi meni. Sedanje na raznobarvne vlakce, za katere ne prepoznaš, da so tisti v lunaparku – ko štarta, ne moreš več izstopit do konca, pa če bi se še tako rad vrnil na trdna tla in ti je too much grozno … saj veste, o čem govorim.
Tretje desetletje me je skratka naučilo, kaj je hotel povedati Svetokriški s frazo temna noč duše. Kako zelo drugače čutim in vidim druge, odkar sem se sprehajala po poljanah nezavednih strahov, ki so krojili doživetja, v žebljastih, včasih pa puhastih čevljih izkušenj! Pot so mi nepopisno olajšale Karte zdravljenja, zato sem jih prinesla na naše tržišče tudi tebi v podporo. Zagotovo nisem doživela enakih izkušenj in dogodkov kot ti, spoznala pa sem mnogo skrajnosti – bolečine in radosti, svetlobe in teme, odvisnosti in svobode, višine in globine. Zdaj vem, da so me vsi ti paradoksi in razponi oblikovali v to, kar zdaj postajam, čeprav sem dejansko vedno bila – JAZ, preprosto JAZ.
Kar pomeni tudi, da se imam vse bolj brezpogojno rada v vsem, kar to predstavlja. Dokler nimaš rada sebe v svojih raznolikih odtenkih, ne moreš res ljubiti ali učinkovito podpirati nikogar, in ko to vse bolj zmoreš, prepoznavaš razliko. Odvijanje tega dušnega daru pa je največji blagoslov in podpora, ki jo lahko ponudiš komurkoli, če je tvoje poslanstvo biti Ljubezen, biti zavetje, biti srce.
