Zavedam se, da je hvaležnost ključ, ki odklepa še tako zarjavele ključavnice, zato ne skoparim z njo in jo gojim na razne načine. Tako do tistih, ki mi pihajo ugoden veter v krila, kot tistih, ki mi prirejajo viharje – za njimi ostane jasno obzorje in kristalen razgled, jaz pa močnejša in modrejša.
Naj raje izpostavim nekaj highlightov preteklega leta, ki so povzročili največje doze radosti v mojem srcu.
Ena od glavnih izpolnjenih želja je, da sem preživela velik del poletja NA Jadranu. O-bo-žu-jem morje, zaljubljena sem v glasbo valov, njihov slani vonj in skrivnostnost globin. Nisem fan fensi jaht in prestiža. Super zadovoljna sem bila na naši stari, a dovolj veliki lesenjači, ki je dejansko plavajoči apartma. Piči ona s svojimi 4-imi cilindri proti vetru ali z njim, moj ljubi kapitan pa najde najbolj srčkane zalive, najlepše sončne zahode in razigrane delfine.
Opazovanje ozvezdij s palube, prebujanje nad kristalno gladino in skok v svežino za dobro jutro, nenehno pozibavanje, adrenalin ob nevihtah, druženje s prijatelji, večeri ob svečkah, petje in ples na palubi … vsak delček vsakega trenutka mi je čista ekstaza in spomin me vedno znova pogreje. Sanje se RES izpolnjujejo! Kot deklica sem med iskanjem školjk hrepeneče opazovala ladje in ladjice ter v duhu plula z njimi, zdaj sem ženska, ki poleti živi na eni od njih! Potrjujem, da je še bolj čarobno, kot sem si nekoč predstavljala, sploh v tako izborni družbi.
Seveda me je vseskozi spremljala Siddharta, največkrat se je odvrtela pri polni glasnosti pesem PIKNIK – ujame vso čarovnijo čiste radosti takih razširjenih trenutkov.
Druga zadeva. Priznati moram, da je moje veselje do življenja neopisljivo večje, od kar ljubim in sem ljubljena na način, ki je redek v tem svetu in ustreza definiciji, da se dve osebi odločita rasti skupaj, čeprav morata ob tem skozi preobrazbe, skozi šivankino uho Ljubezni. To pomeni, da se dovolimo pokazati drugemu ne samo v svojem blišču, ampak tudi v bedi, ko skozi odprto srce pridrejo iz podzavesti naše sence, nepočiščene ostaline preteklosti. Ranjeni jaz prireja (avto)sabotažne drame in zamegli zavestna hotenja, če pa se zmoreta na to oba dovolj ljubeče, razumevajoče odzvati in iskreno izraziti tudi najbolj potlačene občutke, sta na dobri poti zacelitve poškodovanih delov psihe.
Tudi midva nisva bila izjemi, saj – kar verjamem Clarissi P. Estes – skupaj v resnično ljubezenski odnos vstopa tudi tretji akter – gospodična Smrt. Pravzaprav gospa, njen večni mož je Življenje. Če želimo osebnostno rasti, morajo nekateri deli nas umreti, da lahko zraste nekaj novega, in tako včasih umre tudi odnos – da bi se rodil prenovljen. Kdor se tega zaradi usvojenega znanja zaveda, premore pogum za tako plovbo in dovolj zaupanja v končnost procesa, se približa pravemu namenu Ljubezni: objame ranjenega otroka tako v sebi kot v partnerju, s čimer se odnos neskončno poglobi in razširi.
Razlogov za hvaležnost minulemu letu je ogromno, vendar nič ne preseže tega, da sva z dragim preživela tako te notranje orkane, kot tiste od zunaj, prirejene s strani maščevalnih in zavistnih ljudi, ter se povezala še bolj ljubeče z vero, da bo Ljubezen sčasoma rodila najboljše rešitve. Dalje ostajava ponižna učenca te mogočne sile, kajti dokler smo živi, smo na preizkušnjah … V 2019 nama želim vzgonski veter za potovanje, po katerem hrepeniva, in neusahljivo zavedanje, kako ogromen dar sva en drugemu!
