Bližnji bi o meni verjetno izpostavili, da imam do nekaterih zadev izrazito strasten odnos, kar z veseljem priznavam in kako sorodno dušo s tem celo ‘nalezem’. Kot eno prvih bi omenili mojo fascinacijo z glasbo skupine Siddharta. Lahko bi se na dolgo in široko razfilozofirala tem, zakaj nekateri komadi tako zelo vibrirajo z nečim v meni, kar me prebuja in napaja, jača, inspirira k izražanju čiste radosti obstoja, neustavljive moči preboja. Ampak tokrat ne bom, ker bo še dovolj priložnosti. Samo nekaj malega za gušt in filing v te sivačne dni … (Na fotki desno Tomi z mojim sinom Borom pred nekaj leti).
Nekoč so se mi zdeli pregrobi in preudarni, zadnjih sedem let pa spremljajo mojo zgodbo kot sound track. Kadar sem prešerno srečna in se mi trga srce, če potrebujem dobro družbo, svoj nasmeh, dozo adrenalina, upanja, tolažbe, zavedanja, spomina ali počitek od same sebe in vsega in vseh – za vsak še tako čuden trenutek se najde prava pesem, pesem, ki me razume in podpre. No, včasih me prej popelje še v najtemnejši gozd, skozi katerega bi itak morala iti, a je ob takem spremstvu bolj zdržno. Seveda so v njihovem opusu tudi pesmi, ki mi sploh ne sedejo, in take, ki se jim je pri določenih situacijah in osebah bolje izogniti; saj veste, tudi najboljše zdravilo lahko v prevelikem odmerku ali ob napačni priložnosti sproži kontra učinke. Jap, za tem sem razvila celo siddhartologijo in nenehno odkrivam kaj novega. 🙂
Če jih ne vrtim nekaj tednov ali ne morem na polno peti zraven, ko so po radiu, je to že kar zaskrbljujoče stanje zame. Takrat je skrajni čas, da gremo s sinom in dragim po intravenozno dozo prebujenja, torej koncert v živo, po možnosti v prvi vrsti. Vedno zaleže! Energija, ki se zliva skozi Tomija ob izvajanju njegovih srcetvorov (ki jih je z razumom nemogoče dekodirati), podprtih s čustveno nabitimi aranžmaji in melodijami ter notranjo harmonijo banda, me zna premakniti naprej bolj učinkovito in stabilno kot večina terapevtsko-subtilno-meditativnih pristopov. Hvala, Tomi Meglič, pomagal si mi večkrat umreti in spet zaživeti!
Razumejo in vodijo. Brez obsojanja, do kosti iskreno nam dodajo moč, jasnost in odločnost, kar več kot potrebujemo. Za kaj? Za korake k sebi, proč od starih toboganov, sledi in pasti, ki nas vedno znova pripeljejo tja, kjer nočemo biti. Za iztrganje iz pajčevin prepričanj, strahov, odnosov in razvad, brez katerih si sicer želimo, a ne znamo živeti. Spominjajo na bistvo in dajejo vedeti, da nisi edini, ki se mu kdaj rola od dvomov, razočaranj, žalosti ali vere, zaupanja, milosti. Da nisi prvi ali zadnji, ki ne zna stopit na divji vrh sveta, ampak da do nadaljnjega sploh ne rabiš sebe razumet.
Dajmo skupaj preposlušat komad Na soncu, ki popolno povzema moje srčno sporočilo za vas, komad, ki ga vsi poznate! Zmorete biti tako odštekani in na glas zapeti, kjerkoli zdaj berete te vrstice? In mi potem napišite, kako se je čutilo, kako se je treeeesloooo v vas in kako prekleto vseeno vam je bilo, kaj si drugi ob tem mislijo! Mene si predstavljajte na vsa pljuča predvsem pri kiticah:
Kot da bi videla svojo dramo vnaprej,
iz nje sem brisala žalost in dodajala nasmeh.
Vsako dušo, ki me gleda v oči,
sem povabila zraven, naj še ona to doživi!
Preden svoj obraz v solze potopim,
zlate solze sreče, preden od dobrega znorim,
rada bi videla, da še ti greš z mano,
skupaj bomo videli, kaj pomeni adrenalin!
Ker ne verjamem v telo, rada bi te videla v srce!
Avtor naslovne fotografije: Marko Alpner, www.siddharta.net
