In tudi, če se izgovarjaš s tisoč izgovori ali upravičenimi razlogi, bo to dejstvo ostalo nespremenjeno. Raven zadovoljstva, ki ga izkušaš v življenju, je namreč premo sorazmerna s tem, na koliko križiščih si poslušala glas svojega najglobljega vodstva, kolikokrat pa si se usmerjala in odločala v skladu z voljo drugih. Ker oboje hkrati ne gre, tako kot ne moreš hkrati slediti egu in duši.
Izziv je seveda tudi ta, kako sploh prepoznati glas svojega notranjega vodstva izmed vseh glasov, prepričanj, mnenj, sodb in drugih vtisov iz okolice, ki so krojili naše življenjske nazore, torej perspektivo, skozi katero doživljamo svet in sebe v njem. Ti glasovi drugih – ob »uspešno« izvedeni socializaciji – namreč preglasijo ali osmešijo pristen šepet duše, ki edina pozna navodila za našo lastno uporabo.
Kako pogosto ravnaš v nasprotju s tem, kar dejansko čutite? Morda vsako jutro, ko se odpravljaš v službo? Ali ko dan za dnem balansiraš družinske zadeve, tvoje bitje pa kliče po počitku, samoti, knjigi ali pobegu na morje? Ko naročaš solato in radensko, z očmi pa ješ pohano kuro ali tortico na sosednji mizi, ker so kalorije pač kalorične? Tu in tam, ko zaradi ljubega miru požreš nekaj, česar ne bi smela požreti, če bi hotela ostali zvesta sebi?
Naj gre za velike ali male kompromise med tem, kar si v globini želiš, kaj pa dejansko živiš, so to tiste črne luknje, ki odžirajo življenjsko radost in nevidno odščipajo koščke tvojega srca. Seveda te ne nagovarjam k svojeglavosti, neodgovornosti, površinskim ukrepom, revoluciji ali muhastim potezam, ki jih boš naslednji dan obžalovala. Spodbujam pa k temu, da postaneš bolj pozorna na kompromise, ki ob realnem pogledu več vzamejo kot dajo. Vseh ljudi namreč nikdar ne boš mogla zadovoljiti in vedno bo kdo razočaran nad tabo (oz. nad svojimi pričakovanji do tebe), osebno pa nikdar ne boš res srečna, če ne postaviš SEBE za prioriteto.
Priznam, ne gre kar čez noč preklopiti v zaupanje, da LAHKO bistveno vplivaš na okoliščine in odnose, sploh če se počutiš kot ranjena srna, izžeta cunja ali ledena sveča, lahko pa vsaj dopustiš možnost in razmisliš o mini korakcih, ki jih lahko narediš ne glede na vse.
Zaupanje je nekaj, v kar se ne moremo prisiliti, lahko pa ga postopoma vzgojimo in vzdržujemo kot sveti plamen ali stezo v svet, ki čaka, da se bo rodil. Svet, kjer je varno hoditi naokrog z odprtim srcem.
