Utemeljitelj psihologije vizije je dr. Chuck Spezzano, ki je tudi avtor knjige Če boli, ni ljubezen (ki žal še ni prevedena v slovenščino), Kart zdravljenja in še nekaj drugih terapevtskih kart. V svoji tridesetletni psihoterapevtski praksi je iskal prebojne metode zdravljenja in skupaj z ženo, psihologinjo Lency Spezzano, razvil sedaj že svetovno znano psihologijo vizije. Tradicionalne psihoterapevtske pristope je prepletel z duhovno vizijo ter s tem povezal človekovo psihološko in duhovno naravo z namenom najglobljega osveščanja.
Psihologija vizija je torej metoda zdravljenja srčnih ran, da bi lahko zaživeli v skladu z modrostjo in namenom duše, hkrati pa tudi skupnost podobno mislečih ljudi, ki učijo in uporabljajo ta model. Osnovna načela psihologije vizije so:
- Kakršnekoli so naše okoliščine in kakorkoli vidimo zadeve, je odgovor vedno v zdravljenju.
- Vedno smo v popolni situaciji za naučiti se lekcije, ki jih najbolj potrebujemo za rast.
- Tako nebesa kot pekel na zemlji doživljamo glede na to, kaj vnašamo v svoje odnose.
- Nihče nam ne more narediti ničesar, česar si ne počnemo že sami.
- Težave so priložnosti za preboleti bolečino iz preteklosti.
- Kjer koli je težava ali konflikt, obstaja boljši način.
- S spreminjanjem prepričanj spreminjamo vzorce.
- Ljubezen raztaplja vse oblike bolečin in trpljenja.
- Smo na evolucijski poti zavedanja, da smo duša.
- Ključ do izpolnjenosti je živeti svoje poslanstvo.
- Odnosi so bistveni gradniki našega življenja.
- Kar koli nam zgodi, služi našemu namenu.
- Svet je naše zrcalo.
Ob branju teh premis nam postane jasno, da pri pristopu psihologije vizije ni govora o žrtvah in storilcih, o krivdi in pravici, o prelaganju svoje odgovornosti na svet ali čem podobnem. Resda so to najbolj tipične človeške reakcije, ki smo se jih priučili skozi vzgojo in socializacijo, čemur pa v duhovnost včasih rečejo “materialna pogojenost”. Pozabili smo skratka na svoj resnični izvor in na vse možnosti, ki so nam dostopne skozi večnost in modrost našega bistva – duše. Svet je ustvarjen tako, da nas čim bolj prepričljivo premoti in oddaljuje od izvora, dokler ob preveč trpljenja ne dojamemo, da nas radosti čaka povsem drugje.
Že v magisteriju pri 23-ih (Besede o neubesedljivem) sem pisala o tem, da smo ljudje trodimenzionalna bitja (telo-duh-duša) in kako so vse tri dimenzije medsebojno prepletene. Na predavanjih včasih pojasnim to trojnost z enostavno primerjavo: tako kot telefon ali računalnik sestavljata hard ware in soft ware, tako človeka materialno telo in duh (psihični procesi itd.), programi delovanja. Toda ne eno ne drugo ne deluje brez priklopa na energijo – aparati potrebujejo elektriko, naše telo in duh pa se napajata z energijo duše, impulzom živosti in volje, ki je mnogo več kot ‘le’ to. Ko duša ob smrti izstopi, hkrati ugasnejo vse duševne aplikacije, telo ostane kup materije in sčasoma razpade. Enako neuporaben je tudi najboljši telefon, če se baterija izprazni in nimamo polnilca oz. vira elektrike.
Zveni enostavno, toda kako to zavedanje o svojem duhovnem bistvu živeti v praksi, če se ne nameravamo preseliti v kak ašram in se izključno predajati povezovanju duše z njenim izvorom, ki mu največkrat rečemo Bog? Kaj imajo pri tem srce, podzavest in drugi ljudje? Temu vprašanju in odgovorom nanj se posvečam od dvajsetega leta. Marsikaj mi je uspelo dojeti in zaživeti drugačne poglede, ob nekaterih lekcijah pa se še vedno spotikam kot majhen, a vztrajen otrok. Karte zdravljenja so redna pomoč, ker me potrpežljivo in objektivno spominjajo na vedno iste stvari, ki pa jih je ajajajaaaaj težko prenesti v vsakdanjik in se razširiti izven meja poznane, utrjene ravni bivanja. Če se ozrem nazaj, si moram vendarle čestitati za vse usvojene lekcije in vse širše razumevanje, saj lahko moja spoznanja tudi drugim odprejo bolj širokokoten pogled na smisel obstoja. Pri tem ne gre toliko za razumski pristop kot za šepet srca, ki se dotakne drugega srca prav tam, kjer je najbolj potreben sočuten, neobsojajoč, globinski dotik. To je ključ do celjenja in začetek bolj polnega doživljanja življenja.
Mnogim ljudem je osebno svetovanje ob branju iz Kart zdravljenja ponudilo povsem drugačen vpogled v njihovo življenjsko situacijo in pomagalo izstopiti iz mentalno-čustvenih začaranih krogov. Nekateri jih zmorejo uporabljati sami in iskreno ozaveščajo nekatere potlačene vsebine svoje psihe. Toda obrambni mehanizmi, ki so nas v preteklosti zaščitili pred bolečino, so okoli najbolj ranjenih delov srca zgradili visoke zidove, za katere sploh ne vemo, da obstajajo. Čutimo, da se zaletavamo v nekaj nevidnega, kar nas ne spusti naprej, tudi če bi zavestno radi stopili na drugo stran. Intuicija ve, da nas tam čakajo zakladi posebne vrste, in še res je – kot fosili nas čakajo tisti potenciali in moči, ki bi nas res pristno osrečili, pa ne moremo do njih.
Spuščanje mehanizmov je najbolj pogumno delo, ki pa ga je težko, morda celo nemogoče narediti sam. Pomeni gigantske korake na poti k sebi. ker pa se nezavednega sami ne-zavedamo, je lahko ključnega pomena spremstvo druge osebe, ki pozna pokrajine podzavesti iz lastne izkušnje. Tukaj sem zate in ti ponujam svetovanje, če želiš pokukati v svojo globino, objeti sebe, kakršna resnično si.