“So ljudje, ki jih ni treba poznati, da bi jih prepoznal. Ko sem jo videla prvič, sem jo začutila. Meo Valens. Polnokrvno žensko, ki pogumno potuje po pokrajinah svoje duše, tuli z volkovi, joka z angeli, se bojuje z demoni ter prijateljuje s svetlobo in temo. Vseobsegajoča. Celovita in polnokrvna. Pleše radosten ples življenja, čeprav njeni podplati zakrvavijo in se roke kdaj upognejo, ko leti kot ptica proti neskončnemu nebu. Ženska, ki se lomi, a ne zlomi. Ker je v trebuhu njena moč, ima sidrišče. Ker je brezgrajna njena ustvarjalnost, ima besedišče. Ker se ljubi z jezikom in v jeziku, je pričevalka Resnice, kakršne so redko posejane po slovenskem literarnem polju. Tako svojstvena. Tako prekleto živa, da žari, četudi jo noč zagrinja. Samo pravi iskalci poznajo to temno noč in samo ti jo zmorejo spremeniti v najlepši dan. Zase in za nas, ki nas obdarijo s svojim pričevanjem.” – Manca Košir

Moja zgodba … zelo na kratko

o-mei-1Izbrala sem nenavadno kariero, ki ne kotira ravno visoko na lestvici splošne popularnosti, vendar ne bi nikdar izbrala drugače. Posvetila sem se namreč iskanju Smisla in Resnice za kulisami družbe, ki smo jih ljudje navajeni sprejemati kot edino obstoječo resničnost. Zdaj že zelo dobro vem, da seveda ni in da so naši obilni potenciali komaj dotaknjeni, kaj šele uresničeni. Že kot otroka me niso me prepričale maske ljudi v okolici, saj je v njihovi prisotnosti manjkala iskra živosti, izpolnjenosti, strasti; svet se mi je skratka zdel dolgočasen in brezbarven (razen seveda narave). Mene je najbolj zanimalo, KDO JAZ SPLOH SEM in zakaj sem tukaj, toda teh odgovorov ni bilo lahko najti.

Skozi leta sem vse bolj kompleksno in večplastno dojemala, kaj se dejansko dogaja z nami in kako nas nase veže »matrica«, kot so to poenostavili v kultnem filmu. Moje poslanstvo je ponuditi vam spoznanja, v katera sem dozorela po dveh desetletjih teoretičnega in lastnokožnega raziskovanja, saj vam bodo odprla povsem drugačen razgled na življenje in sebe v njem. Če si to seveda RESNIČNO želite in HOČETE kaj spremeniti. Priznam namreč, da je bolj enostavno in običajno ostati resignirana, polživa žrtev okoliščin kot sprejeti odgovornost in se ozreti globoko vase.

o-mei-2Verjetno sem bila res malo čudna dvajsetletnica, ki so jo bolj kot zabave ali kariera zaposlovala vprašanja o globinah duševnosti in duhovnosti, torej temah, o katerih se v šoli in družini ni govorilo – kot da to sploh ne obstaja oz. je povsem nepomembno. Vzgajali so me v normalnost, v kateri naj bi bila moja sreča odvisna od tega, če se bom uspešno asimilirala v obstoječi sistem (ki se mi je že takrat zdel tragikomičen), koliko denarja se mi bo zlivalo na tekoči račun in v čem bom boljša od frendic, medtem ko manevriram med svojimi željami in neštetimi pričakovanji drugih. Ob tem se je treba naučiti še pometati pod tlakovce nerazrešene konflikte in čustvene stiske, prakticirati zavist in hinavščino, zatirati svoja najgloblja hrepenenja, pa tudi svoje temne plati, da ne poškoduješ preveč sebe ali drugih. Vem, da se to večini zdi edini namen obstoja, meni pa se ni in se mi vse manj.

Ljubezni pa nikjer.

Študij slovenistike na Pedagoški fakulteti v Mariboru sem zaključila z magistrsko nalogo o duhovnosti v literaturi, ki je bila objavljena v zbirki Znamenja pri založbi Litera kot Besede o neubesedljivem. Neustavljivo me je zanimala subtilna povezava med vidnim in nevidnim, med znotraj in zunaj, prej, zdaj in potem, med religijo in znanostjo, duhovnostjo, duševnostjo in snovnostjo, med ljubeznijo in smrtjo, nebesi in peklom, zavestjo in podzavestjo, najbolj pa neskončen spekter neznank, zaradi katerih se ljubezen in zaupanje v praksi sprevračata v svoja nasprotja.

Raziskovanje me je peljalo skozi metre in metre knjig, neštete ure pogovorov, razmišljanja, meditacije, izobraževanj, globoko skozi Indijo in še globlje v izkušanje čarov Srednje Amerike, kar je odpiralo nove predalčke srca in možganov, medtem ko so se teorije preobražale v prakso, srce osvobajalo, iluzije pa (bolj ali manj boleče) odpadale.

Okoli tridesetega se je začelo obdobje materinstva, kar je prebudilo v meni neslutene oceane nežnosti, potrpljenja in predanosti, hkrati pa bolečih partnerskih odnosov, kar mi je raztrgalo srce in me pretreslo do temeljev. Kljub razočaranju in grozi ob tem, na kako čudne načine doživljam »ljubezen«, sem zmogla uveljaviti filozofijo »ko ti vse razpade, stavi na glavnega aduta«. Spisala sem in leta 2008 v samozaložbi izdala zbirko zgodb s potovanja Uglašena, kar je bil velik korak v smeri mojega resničnega poslanstva – ljubim besede in one mi ljubezen vračajo. To potrjujejo številni bralke in bralci, ki jim ta knjiga o strasti do življenja piha veter v dušna krila in dodaja pogum na romanju k sebi.

o-mei-3Sledil je roman Milost, ki odpira temo duhovne odvisnosti ter fascinantno prepletenost podzavestnih programov s tem, kar doživljamo kot sedanje okoliščine. Priznam, ni lahko sprejeti in boli, toda res ni nič bolj osvobajajočega od Resnice, ko smo nanjo pripravljeni. S tremo nisem imela težav, saj sem se na predstavitvah počutila čudežno naravno, suvereno in polnovredno. Predavateljstvo se je tako izrazilo kot drugi talent, s katerim vam kot ambasadorka zaupanja dodajam pogum za spoznavanje tistega bistvenega, kar je očem nevidno.

S te točke bi bilo predvidljivo splesti literarno kariero ali zajadrati v akademske vode, toda zavedala sem se, da bo za celostno sliko o svetu treba spoznati in upoštevati pravila igre materialnega sveta. Ne morem in ne smem se mu izogniti, čeprav se ga bojim, kajti kako naj nekaj razumeš, če ne doživiš? Za nekaj let sem se posvetila gradbeniškim projektom v tujini, kar je pomenilo ogromno stresa, potovanj, psiho-fizičnega napora, izzivov s strani zaposlenih, poslovnih partnerjev in državnih inštitucij, pa tudi čar timskega dela, uspešno zaključenih projektov in lekcij o odgovornost, (ne)poštenosti, denarju. Nisem pa ugotovila, kakšno vlogo ima pri vsem tem moje srce, ki je skozi biznis postajalo bolj rozina kot sočna jagoda.

S to izkušnjo sem še globlje dojela povezanost materialne, duhovne in duševne dimenzije človekovega obstoja, vendar ni močnejših učiteljev, kot so medčloveški odnosi, kjer sem še kar izkušala bolj žalost kot veselje. Morala sem si priznati svojo nemoč pri tem, kako ekstremno močan vpliv na mojo sedanjost ima preteklost, čemur sem posvetila velik del pozornosti v naslednjih letih. Iz angleščine sem prevedla in po Sloveniji predstavljala Karte zdravljenja dr. Chuck Spezzana, utemeljitelja psihologije vizije, ter japonsko uspešnico Sanjski dnevnik avtorice Chikako Lee, ki prinaša preprosto in učinkovito kvantno-fizično metodo uresničevanja srčnih želja.

o-mei-4Uresničevale so se tudi moje, kolikor je to pač mogoče, dokler ti notranji mir, zanos in ustvarjalnost kalijo toksični odnosi, začinjeni s psihičnim nasiljem na več frontah, ti pa temu ne znaš narediti konca. Ko sem pregledovala ruševine svojega notranjega sveta in jokala nad tem, kaj je po desetih letih dram ostalo od nekdanje mene, se je neslišno, po kapljah, nabiral pogum za (ne prvi) feniksovski polet iz pepela.

Nagrada je bila silovita in ekstremna – prišel in ostal je objem, namenjen meni. Potrdilo se je, da so bila vsa moja prizadevanja smiselna, torej da je bilo vredno trmasto zaupati v Ljubezen in se preobražati v osebo, ki jo zmore dajati in sprejemati brez uničujočih podzavestnih filtrov. Poleg vse sladkosti, hvaležnosti in predanosti, ki jo prinaša takšna povezanost, pa je res tudi to, da samo posebno iskrena ljubezen zmore odpreti tista najbolj skrita vratca v nas, za katerimi so skriti najdragocenejši dragulji, najgrše rane in najnevarnejši stražarji.

Temu, kaj nas želi naučiti Ljubezen in kam nas pelje njena pot, se bom posvečala še naprej, sem pa pripravljena spoznanja s poti deliti s tistimi, ki ne želijo ostajati žrtev okoliščin in bi raje stopili na edino smiselno pot – pot k sebi. Prinašam vam dobre novice o svetu, ki čaka, da se bo rodil skozi nas. Kdaj? Ko se nas bo dovolj prebudilo v bolj resnično resničnost in naredilo v sebi prostor za Ljubezen.

Ni greh govoriti o stvareh, ki bolijo,
ki vse stare rane ti razgalijo.
Ko pogledaš si v te prejasne oči,
lahko vidiš, da v njih si ti, pravi ti.

Ni greh dovoliti žalosti, da poplavi,
da te solzice zalijejo.
Saj se z njimi tvoja duša zdravi
in te njene rane celijo.

Greh je prepustiti se labirintu zablod,
drugim dopustiti, da določajo ti smer,
sebe izgubiti, da bi ti kimal svet.
plaziti, namesto vzeti si zalet.

Greh je streti sanje, odradirati pravo pot,
mijavkati kot muca, ko počutiš se kot zver,
skriti silno moč, da bi neviden ostal,
to je isto, kot da svojo dušo si prodal.

Samo če si, kar si, lahko okolici kaj daš,
spusti ročno in odvij darove, ki jih v sebi imaš!

o-mei-5