Uglašena

UGLAŠENA je čarobna zbirka zgodb o strasti do potovanja in življenja, v kateri vas bo Mea popeljala v skrite kotičke Latinske Amerike in svojega srca ter vas meastično sočno spomnila na marsikaj od tistega, kar nosite v sebi, pa ste že skoraj pozabili. Prebudili boste strast in radovednost ob vstopu v dimenzije, ki so zelo drugačne od običajnega vsakdana, ter odkrivali ključe zavedanja, ki jih je naša »civilizacija« nekje založila.

Doživeli boste čudesa puščav in goščav, pokukali v vsakdanjost indijanskih plemen v Mehiki in Ekvadorju, se vzpeli na najvišji hrib Kostarike in plavali v Pacifiku, trepetali med nočno vožnjo skozi džunglo, prisostvovali svetim obredom ter podoživljali trenutke spoznanj in prebojev, medtem ko vas bo razvajal bogat in iskren način ubesedovanja.

Kaj pravijo o knjigi?

“Uglašeno sem prebrala že v prvih treh tednih (kolikor mi je čas dopuščal, sem požirala zgodbo vsak večer malo pred spanjem, ker me je knjiga potegnila vase). Na prvi pogled izgleda tako tanka, a v notranjosti nosi tako razburljivo, slikovito in zabavno zgodbo z globokim in poučnim sporočilom, ki me je resnično ganil. Kot si rekla sama, res je knjiga napisana za ženske, saj samo ženske lahko zgodbo razumemo tako, kot si jo ti želela predati bralcu.

Lahko sem podoživljala to potovanje … najprej sem s teboj pešačila v opankah po puščavi in skalah, se vozila z nočnim avtobusom, se s teboj prenažrla krompirja in koruze ter se zaljubila v vročega latinota. Navdušila si me s pisateljskim pogumom, iskrenostjo in svojevrstnim slogom, ki se mi je zdel tako zelo domač – čitljiv. Predvsem me je pomirilo dejstvo, da v Sloveniji vendarle obstajajo odlični pisatelji, katerih tekste požrešno požiram tudi jaz, bolj zahtevni tip bralca. ” – Maja Monrue

Odlomek iz knjige

Kombinacija prepotenega telesa in mrzlega zraka me je nervirala, rada bi že bila na vrhu, čeprav mi ta zadnji del poti ni povzročal posebnih težav. Prst so zamenjale skale in zavohala sem nevarnost, ko se je grušč pod nogami odkrušil in odfrčal v globino. Iz zamaknjenosti sem se preklopila na maksimalno pozornost, se otresla otopelosti in vzpon je bil naenkrat prijetnejši.

Potem pa vrh, čokoladica in sončni vzhod. Sončni. Vzhod. Neopisljivost barvne palete, ki je pleskala obzorje in se naseljevala v srcu, sploh ne kot spomin, ampak kot vrata, skozi katera priteka življenje, vrata, ki so last tistega jutra, vsakega novega trenutka, v katerega se je prevalilo.

Zavedala sem se samote. Bolj samotne od vseh samot. Ne osamljenost. Samost. Čutila sem sebe, kakršna sem, ponosna na dejstvo, da zmorem, da premagam in zmagam, da upam in zaupam. Daleč na eni strani sem ugledala linijo Pacifika, kar slišala sem ljubljene valove, na drugi strani je iz daljave pozdravljal blagi Atlantik, bila sem med njima, na najvišji točki, nad vsem in hkrati skrajno ponižna, drobno ogromna in polna in mirna.

Če želite, lahko tudi poslušate odlomek iz knjige.