Ena mojih dolgoletnih želja je bilo smučanje v slovenskem visokogorju in letos so se končno vsi dejavniki poklopili. Saj ne, da bi bilo to zelo težko izpolniti, toda za mnoge vredne reči napoči pravi trenutek, ko pač napoči, in takrat je njihov najbolj pravi čas. Vredno je bilo počakati (kar velja za mnoge srčne želje), saj je potekalo imenitno in prineslo trenutke, ki se jih bo vredno spominjati oz. jih še nadgraditi!
Saj ne vem, ali mi je bilo bolj navdušujoče uživati v prekrasnih pejsažih, ki jih tvorijo numinozna, delno zasnežena gorovja, glasen zvok tišine, ki te potegne vase in globoko umiri, ali smučanje samo kot neizživeta otroška želja – verjetno kombinacija vsega plus odlična družinska družba.
V Bovec smo odpotovali dan po navdihujočem dogodku, ki sva ga z Gajo v nedeljo spletli v Drašu skupaj z gosti; prisotni ste začutili milost v zraku in spremembe v sebi, ki bodo obrodila lepe sadove. Vaše sanje, ki so poletavale naokoli kot drobne iskre, sem ujela v srce in jih ponesla s seboj na vrhove Kanina, kamor smo se za smuko dnevno vzpenjali ob dih jemajočih razgledih.
Baza je bil ljubek hotel naših prijateljev – Sanje ob Soči. Kako primerno in kako lepo je v tistih krajih šele poleti! Še najlepše je to, da tudi del moje družine izvira od tam, iz Čezsoče, iz rodbine Vančar (znana gostilna, kjer sta na slikah tudi moja deda, babi in nekateri sorodniki, ki sem jih še utegnila spoznati kot otrok). Zares – ko si hvaležen za svoje korenine, vse bolj čutiš svoja krila!
Nič čudnega, da so slovenski pesniki imeli toliko dela z opisovanjem narave, ki nas obkroža – temu sploh ne moreš priti do konca, ker ti vedno znova zmanjka besed. Bistvo je besedam neubesedljivo in k sreči sem se naučila uživati tudi izven njih, izven razuma, v čistokrvni lahkosti obstoja, kjer čakajo ključi do sveta neskončnih možnosti.
Zlata nit že omenjenega dogodka je bil najdenje prav tega ključa, ki ga ima vsak od nas nekje pri sebi, a ga ne moremo najti, dokler ne tvegamo pohoda v manj poznane, senčne dele sebe, kjer se skrivajo tako strahovi kot dušni zakladi. Seveda to niso le pravljice. So močne metafore, ki jih nezavedno zelo dobro razume in se v življenju manifestirajo na najrazličnejše načine; hvaležna sem, da jih prepoznavam v vse več plasteh. Ob tem pohodu oz. na poti k Sebi se luščimo vsega, kar ni naše in smo le začasno prevzeli kot svoje, ob čemer se nam vse bolj jasni pogled in se lahko čutimo kot tisto, kar v svojem bistvu dejansko smo – večni, blaženi in polni znanja.
Nekoč se mi je to zdelo bolj kot provokacija ali prazna obljuba, saj sem bila prestrašena, izgubljena in polna zmede, toda očitno sem premogla dovolj zaupanja za narediti velike korake v svojo pravo smer, serijo vzponov iz cone udobja v nekaj novega. S tem sem pritegnila uresničitev nekaterih najbolj zanimivih želja in vsakdanjik se zdaj tako razlikuje od nekoč, kot začutimo razliko med zabeljeno in nezabeljeno solato.
Zaprosili ste me, da zapišem stavke iz Uglašene, ki sem jih brala na začetku dogodka ob spremljavi kristalnih sfer. Izvolite torej, z indijanskimi modrostmi navdahnjena norost, po meji katere sem se sprehajala, ko so se mi odpirali dodatni predalčki možganov in srca. Kot tudi vam, ki ste se jim prepustili v živo. Odlomek lahko ob spremljavi glasbe z Gajine zgoščenke Sanje kristalnega srca tudi poslušate spodaj.
Spet zvezde, blizu, in zavedanje, da že samo s tem, ko diham, živim rešitev problemov, ki se razmisleku zdijo brezupni. Hodeči paradoks, muzej dualnosti, pustinja z občasnimi oazami. Ki so včasih fatamorgane. Valovala sem s puščavo, prsni koš se je napenjal in upadal hkrati z njenim, utripala sem s prostranostjo, se prepustila ritmu in strmela nekam v temo, ko sem nenadoma začutila, kar sem kdaj prej samo umsko premlevala: prisotna sem bila v vsakem delčku univerzuma in vsak delček univerzuma je bil v meni.
Vse besede bi bile odveč; kako naj opišem koketiranje z večnostjo, ko se kategoriji prostora in časa diskretno umakneta s scene?
Srce je prekipevalo, pljuča so se polnila s čudenjem, naseljevalo se je v meni in pojasnjevalo, da sem že to, kar iščem. Takoj ko odvrnem pozornost od želim postati k zavedanju tega, kar že sem, lahko okusim pomen tega. Ko sem se osredotočila na preprosto biti in se odpovedala umovi odvisnosti, da komplicira z razmišljanjem, se je vzbudilo novo razumevanje. V neponarejeni preprostosti so se razodeli največji talenti in od takrat sem zmožna uporabiti moči, ki sem se jih včasih bala.
Če le hočem, lahko preidem samopostavljene meje in drznem si, kar si moram. Moje pravo bitje obstaja onkraj človeške domišljije in ključ do te dimenzije je hkrati ključ do večnih notranjih zakladov, ki me inicirajo v Resnico, samo dati jim je treba dovolj prostora, da se razvijejo.
