Pred kratkim me je Evald Flisar presenetil s poslano knjigo, in sicer zbirko 30-ih esejev o njegovi prozi. Glede na bogastvo opusa enega najbolj priznanih in priljubljenih slovenskih pisateljev, katerega kakovostna dela se širijo tudi po svetu, je povsem normalno, da vzbuja raziskovalno razmišljanje pri literarnih strokovnjakih. Med njimi sem se znašla tudi jaz, čeprav večina ljudi tega ne bi ugotovila na prvi pogled. Bolj me poznate kot Meo Valens, kar je moje ime od leta 2008. V času nastanka eseja sem bila še Metka Peserl, kakor sem podpisana tudi tukaj in na Besedah o neubesedljivem.
Malo po diplomi sem se udeležila znanstvenega simpozija Obdobja s predavanjem, ki je objavljeno v tej knjigi, in sicer pod naslovom Psihološki mehanizmi v Flisarjevem romanu Velika žival samote. Že takrat mi je vzbujala pozornost kompleksnost človeške psihe in katastrofalne posledice, ki jih lahko imajo deformacije v nezavednem na medčloveške odnose, kar je osrednja tema romana.
V tistih letih sem kot lektorica in občasno avtorica tekstov sodelovala pri reviji Sodobnost, pa tudi nekaj Evaldovih knjig (tudi Veliko žival samote) sem imela čast lektorirati, ob čemer sem se največ naučila. Njegova dela sem proučevala tudi v kontekstu magisterija o duhovnosti v slovenski prozi kot primere literarnih del, kjer se pojavljajo ne samo duševni, ampak tudi duhovni elementi.
Ob tem sem občudovala Flisarjev subtilen občutek za jezik in zarisovanje oseb, plimovanje zgodb, šokantne preobrate, bujno domišljijo, široko razgledanost in pripravljenost mentorsko usmerjati »pisateljski naraščaj«, kar sem bila takrat jaz. Njegovo kritiko mojih pisarij sem sprejemala resno in hvaležno, čeprav je bila včasih boleča, sploh ko mi je luščil ‘klepetavost’ iz tekstov s pojasnilom: »Povej samo tisto, kar ima zvezo z zgodbo, nek namen, besedičenja se izogibaj in fetiša po nizanju besed, ki ti pač dobro zvenijo skupaj. Če nekaj v tekstu ni osmišljeno, celota ne bo prepričljiva.«
Evaldova spodbuda, podeljeno znanje, potrpežljivost in možnost opazovanja enega svojih literarnih vzornikov pri delu je bil eden od tistih valov, ki me je nepovratno odnesel na ocean ljubezni do ubesedovanja. Naj opišem še najino prvo srečanje, ki mi je simpatično ostalo v spominu.
Pisatelja sem kot študentka nagovorila po mailu, saj sem ga želela osebno povprašati marsikaj o njegovih delih in dojemanju sveta. Sploh Čarovnikov vajenec mi je bil blizu, saj sem iz osebnih izkušenj kar dobro poznala indijsko tradicijo in pristop k duhovnosti, kar je temelj dogajanja v tem kultnem romanu (saj ste ga že prebrali, kajne?). V kratkem se je odzval in me povabil v Društvu slovenskih pisateljev na okusno kosilo.
V tistem obdobju sem jedla s prsti namesto s priborom, čemur sem ostala zvesta tudi v tisti fensi restavraciji. Evald je bil nad tem seveda presenečen in navdušila ga je moja tipična pristnost, kar je izrazil nekako takole: »Vidiš vrata v ta prostor? So široka, ampak morali bi jih še razširiti, da bi lažje vstopali intelektualci s svojimi ogromnimi egi, katerih poglavitni namen je ustvarjati vele vtis na druge. Ti pa meni nič tebi nič ješ z rokami, ob kar bi se večina njih spotaknila, tebe pa očitno sploh ne skrbi kakšno obsojanje – zvesta sebi.«
Skomignila sem z rameni in komentirala: »Zato pa sem tukaj z vami, ne z njimi – iz knjig se čuti, da niste kot drugi, in očitno vam ni niti nerodno ob meni. Sicer pa – če lahko cela Indija tako jé in tudi mojemu telesu bolj ustreza, nimam potrebe z vilicami in nožem dokazovati svoje civiliziranosti.«
Salve smeha in nekajletno sodelovanje je bilo zapečateno (dokler me ni pot popeljala v dobesedno raziskovanje sveta). V kratkem sem spoznala tudi Evaldovo čudovito ženo Jano in ljubko naključje je uredilo, da sta se precej let po tem njun sin Martin in moj sin Bor rodila čarobnega leta 2007 z enim dnevom razlike – 1. in 2. februarja.
Evald – kot ustvarjalcu, možu in očetu ti privoščim čudovita leta raziskovanja vsega, kar življenje lepega ponuja, ob čemer pa se tako kot drugi bralci priporočam za še več tvojih knjig, ki bodo dramile in širile naša bitja!