A se kdaj začutite pod nešteto maskami, ki jih dnevno natikate, da lahko preživite? Se sploh še zavedate, kdo je oseba, ki jih uporablja, in kakšen je njen pravi obraz?
Vem, vsi se bojimo enega samega podzavestnega dejstva: če ti povedem in pokažem, kdo resnično sem, me verjetno ne boš imel več rad in boš odšel stran od mene, česar se bojim skoraj bolj kot smrti. Tako se pač trudimo prilagajati do onemoglosti, da bi ohranili dovolj naklonjenosti in potrjevanja iz okolice, ne glede na to, da posledično izgubljamo sami sebe, svoj zanos, samospoštovanje, ravnovesje, domišljijo, radost in posledično zdravje.
Se spomnite, da so nas že starši in učitelji vzgajali v duhu tega, da moramo zadovoljiti njihova pričakovanja – če ne delaš/čutiš/razmišljaš/govoriš tako, kot to pričakujemo od tebe, boš padel v nemilost in čutil boleče posledice svoje »neprilagodljivosti in trme«? Potreba po odobravanju in sprejetosti s strani drugih je skratka močnejša kot večina drugih človeških potreb in zanjo smo pripravljeni žrtvovati vse, tudi svojo lastno resnico, srečo in uresničene sanje.
In kaj pri tem najbolj boli, razen to, da zgrešimo svoj lastni smisel ter životarimo, namesto živimo? Naučimo se ustvarjati, krasiti in uporabljati maske in to počnemo vse bolj popolno, postanemo mojstri mask in menimo, da mi obvladujemo njih, toda resnica je drugačna – večinoma postanemo njihovi sužnji in se tega sploh ne zavedamo. Mislimo, da je to normalno, saj se na enak način prilagaja večina ljudi, toda – a še nismo dojeli, da kljub ogromnim žrtvam in prilagoditvam še kar ni tiste sprejetosti, nagrad in ljubezni, zaradi česar smo jih sploh začeli nadevati?
In jih na ta način tudi ne bo.
Naj se vas dotakne čudoviti zapis avtorja Charlesa C. Finna, ki morda ubeseduje tudi vašo resnico …
Bi raje poslušali?
Prosim, prisluhni besedam, ki jih ne povem!
Ne pusti se zavesti. Ne dovoli, da te preslepi obraz, ki ga nosim, ker nosim masko. Nosim na tisoče mask, ki se jih bojim sneti, a nobena od njih nisem jaz. Pretvarjanje je veščina, ki mi je prešla v kri, a ne dopusti, da te preslepim, prosim, ne dopusti, da te preslepim!
Dajem vtis, da sem varna, da je zame vse sončno in mirno, da sem močna, samozavestna, umirjena in brezbrižna, da je nebo jasno, da držim uzde trdno v rokah, da ne potrebujem nikogar.
Toda ne verjemi mi. Na površini morda res nimam brazd, toda površina je le maska, ki se spreminja in me skriva. Pod njo ni ne elegance, ne udobja, pod njo je moj pravi jaz – zbegan, prestrašen, osamljen.
Vendar to skrivam. Zmrazi me ob misli, da bi drugi opazili mojo slabost in strah, zato se panično skrivam pod masko, pod urejeno fasado, ki mi pomaga pretvarjati se, ki me varuje pred vedočim pogledom, čeprav bi bil prav tak pogled moja odrešitev.
Seveda le, če mu sledi sprejemanje, če mu sledi ljubezen.
To je edino, kar me lahko osvobodi iz zaporniških zidov, ki sem jih sama zgradila, sten, ki jih s takim naporom postavljam, da bi te prepričala v to, česar sama ne zmorem verjeti – da res nekaj veljam.
Toda tega ti ne povem, ne upam si … bojim se.
Bojim se, da tvojemu pogledu ne bosta sledila sprejemanje in ljubezen. Bojim se, da me ne boš maral, da se boš smejal … in tvoj smeh bi me ubil. Bojim se, da sem globoko v sebi ničvredna, da boš to videl in me zavrnil.
Tako igram svojo obupano igro pretvarjanja in moje življenje postane bojišče. Ne maram te izumetničene igre, te plitve, lažne igre. Rada bi bila pristna, spontana, rada bi bila jaz, toda moraš mi pomagati.
Prosim, ponudi mi roko, čeprav je to morda zadnje, kar navidez želim ali potrebujem. Ti lahko zbrišeš z mojih oči otopelo strmenje dihajočega mrtveca … ti me lahko oživiš.
Vsakokrat, ko si prijazen, ljubezniv in spodbuden, vsakič, ko poskusiš razumeti, ker dejansko čutiš skrb, mojemu srcu začnejo rasti krila … drobna, krhka krila, pa vendar krila.
S čutečnostjo in sočutjem, z močjo razumevanja lahko vame vdahneš življenje. Rada bi, da to veš. Rada bi, da veš, kako pomemben si mi. Da lahko najdeš in objameš pravo mene, če se le odločiš.
Ne bo ti lahko. Tako dolgo sem prepričana o lastni nevrednosti, da so stene okoli mene otrdele. Bliže, ko mi prideš, bolj grobo utegnem udariti nazaj; to je nerazumno, ja, a ne glede na to, kar piše o človeku v knjigah – jaz sem nerazumna! Bojujem se proti isti stvari, po kateri silno hrepenim.
Toda rekli so mi, da je ljubezen močnejša od debelih sten, in v tem je moje edino upanje. Prosim, poruši te stene s čvrsto, a nežno roko, kajti otrok je zelo občutljiv.
Se morda sprašuješ, kdo sem jaz? Sem nekdo, ki ga dobro poznaš …
Vsak moški sem in vsaka ženska, ki jih srečaš.
