labod-druzina-naslovna

Se počutiš kot grdi raček ali kot veličasten labod?

· Čas branja: 5 min

Simptom grdega račka ima globoke korenine in čeprav se začne v zgodnjem otroštvu, nas spremlja skozi vse življenje, če ga ne ozavestimo in preobrazimo. V osnovi gre za počutje tujosti v lastni družini, ko se nismo skladale z okolico tako, kot je ta od nas pričakovala. To seveda ne pomeni, da je bilo kaj narobe z nami, toda tako smo se počutile in se trudile prilagajati, da bi bile lažje sprejemljive. Že kot deklice smo se skozi reakcije bližnjih naučile, kaj se spodobi, kako se je treba obnašati in česa ne smemo početi, da bi prejele potrditve namesto zavračanja oz. kritike. Tega se navadimo in nadaljujemo skozi odraslost v vseh odnosih, pri čemer pozabimo, kakšne smo dejansko bile pred vzgojnimi »posegi«, kako čudovito lepe smo bile v svoji prvinskosti. Ob tem se sprašujemo, zakaj ne čutimo radosti in strasti, zakaj smo zdolgočasene, avtomatizirane, blede in same sebi tuje …

Ne gre nujno za to, da so nas zaradi videza v otroštvu zasmehovali ali smo izstopale zaradi kakšne telesne značilnosti, ki je pritegovala negativno pozornost drugih, pa se zaradi nje še danes počutimo »grde«. Pogosteje je šlo za osebnostne lastnosti in načine obnašanja, ki naših staršem (in nato učiteljicam) niso bili všeč in so se potrudili, da nas »ukrotijo« in prilagodijo svojim potrebam, ob čemer bi naj pač lažje shajali z nami. Ker smo potrebovale njihovo skrb in ljubezen za preživetje, smo se trudile zadovoljiti raznorazna pričakovanja in se odpovedale mnogim delom sebe, sploh tistim, ki predstavljajo radost, moč, ustvarjalnost in podobno spontane zadeve. S tem se naša prvobitna, recimo temu pristna ali divja ženska narava, ki jo usmerjajo instinkti in intuicija, postopoma odklaplja od našega zavedanja in potem vse življenje ne vemo, kdo ali kaj sploh smo in kaj pravzaprav počnemo s svojim časom.

In kako se lahko imaš rada taka, kot resnično si, kar priporoča moderna psihologija, če te ni imel takšne rad še nihče in si že zdavnaj tudi sama pozabila, kako se biti ti sploh čuti?? To je ključno vprašanje, vem …

Kako se v otroštvu kaže ta divja narava, ki jo izraža prenekatera deklica z močno instinktivnim značajem, ki pa se že od otroštva dalje počuti ujeto in ukročeno? Radovedna je in svojstvena, zaradi česar jo razglasijo za trmasto in nespodobno. Igra se na drugačen način od drugih punčk, zateka se v naravo, risanje ali svoj notranji svet, vidi in sliši bitja, ki jih drugi ne, upre se, ko doživlja krivico ali se ne strinja … Nešteto oblik divjosti obstaja in čeprav drugi menijo, da gre za »čudaška nagnjenja«, so to kalčki unikatnosti, ki bo (če se bo lahko razvila) pomenila osnovo ženske ustvarjalnosti skozi vse življenje. Notranji glas, ki jo vodi na samo njej lasten način, je kot hrana in voda za njeno dušo, kar pa je le redko prepoznano, spodbujano in gojeno, zato počasi zbledi in utihne.

Clarissa P. Estés tej temi posveti celo poglavje v briljantni, velepomembni knjigi Ženske, ki tečejo z volkovi. Poglavje o grdem račku začne takole: »Življenje divje ženske včasih že takoj na začetku skrene s prave poti. Številne so imele starše, ki so jih že v najnežnejšem otroštvu strogo opazovali in se čudili, kako se je mogla mala tujka vtihotapiti v družino. Drugi so obračali oči k nebu in jih zanemarili, zlorabljali ali poniževali. Vse, ki ste to doživele, prenehajte tuhtati, česa vsega vam niso dali, in raje poiščite ljudi, ki jim pripadate. Mogoče sploh ne sodite v svojo krvno družino. Gensko se sicer ujemate z njo, značajsko pa nemara pripadate kaki drugi skupini ljudi.«

Osebno mi je omenjena knjiga globinsko spremenila življenje sredi 20-ih in ključnega pomena mi je postal projekt najti in vzljubiti SEBE. Pomagala mi je obnoviti, torej obuditi v življenje omrtvičene dele psihe, polne žalosti, jeze, zmede in razočaranja. Poučila me je o notranjih pokrajinah, ciklih, pravici do divje narave in kako se ta izraža v meni. Da bi ji dala še več prostora za razvoj, sem sama eno leto potovala po Latinski Ameriki dobesedno skozi puščave in goščave z odločitvijo, da bom prepustila vodstvo intuiciji in ji 100% zaupala. Pri meni ni šlo nič na izi, v vsako izkušnjo sem se vrgla v celoti, kar me je obogatilo za neskončno odtenkov mene. Postajati sem vse bolj pristna, ko sem bila daleč stran od poznanega sveta in odnosov, nešteto ur sem preživela sama v naravi, da sem se postopoma uglasila s svojo lastno vibracijo. Knjigo o tem letu sem naslovila Uglašena, ker je bila ta beseda rezultat mojega potovanja po zunanjih in notranjih lepotah, ki so postajale eno.

Včasih me ljudje vprašajo, če sem vedno od takrat uglašena in odgovor je »seveda ne«. A je kitara vedno uglašena? Razglasi se zaradi različnih vplivov, ampak če veš, kako zveni, ko je uglašena, jo pač uglasiš vedno znova in vse lažje ti gre. Tega nihče ne more narediti zate, kar že veš – zdaj si ti sama mama tisti divji deklici v tebi, ki čaka pozornost in naklonjenost! Samo ti jo lahko prikličeš na površje (morda lažje ob spremstvu ženske, ki je to dušno delo že naredila) in se ob tem povežeš z najbolj pristnimi deli sebe.

Zadnjih nekaj let mi življenje ni prizanašalo – dogajalo se je svašta na vseh področjih, malo veselega. Toda vse je z razlogom in učim se iz izkušenj ter spoznavam, katera nezavedna prepričanja še vedno (sicer vse manj) oblikujejo mojo stvarnost. Uglašujem se vedno znova, pri čemer poleg meditacije uporabljam Karte zdravljenja in metodo fraktalne risbe. Karte mi pomagajo razumeti, katera škodljiva ostalina preteklosti vpliva na moje počutje ter posredno oblikuje zunanje okoliščine ter odnose z ljudmi, nakažejo pa tudi, kako to preobraziti, da bo energija lahko tekla. Med risanjem fraktalov se družim z deklico v sebi in jo spodbujam k izražanju pestre palete občutkov, ki jih ima vedno na razpolago za popestritev mojega odraslega vsakdana.

Kot pravi Clarissa, je ključnega pomena, da začnemo same ceniti svojo divjo naravo in ji dajati pravico do obstoja. Ko bomo to počele, bomo v svoj radij pritegnile drugačne ljudi, tiste, ki nas bodo VIDELI in SLIŠALI melodijo našega čudovitega srca. Prepoznali bodo našo edinstvenost in jo zalivali z iskreno pozornostjo, pristno pohvalo in spodbudo – ne bomo več »štrlele ven« kot tujke; v tistem, kar so drugi prej obsojali, se bomo počutile lepe in sprejete (kot raček, ki je dojel, da je dejansko labod), popolne v svoji nepopolnosti med sebi podobnimi. Take osebe so naša dušna družina in nas sprejemajo v vsej naši »čudnosti« … pojavijo se same, ko pride pomlad duše, torej ko se odločimo za vračanje k svoji prvobitnosti in postopoma obudimo ustvarjalne, divje, intuitivne, prvinske dele svojega bitja.

Deli naprej ...