neskoncne-moznosti-5

Kaj točno mislim, ko vas povabim v svet neskončnih možnosti?

· Čas branja: 5 min

V zadnjem mesecu sem to frazo izgovorila večkrat kot vsa leta prej skupaj, zahvaljujoč kristalnemu dogodku, o katerem sem pisala v prejšnjem postu. Včasih se mi je zdela ezoterična, prenapihnjena in zasanjana, toda globlje kot dojemam prepletenost naše psihološke in duhovne dimenzije, bolj se mi zdi, da je to naša edino resnična resničnost. Zakaj?

Odgovor je lahko zelo kompleksen ali pa za začetek prav preprost: vsi vemo, da naj bi uporabljali okoli 5-10 % svojih možganskih kapacitet. Se kdaj vprašate, zakaj je tam ves preostali potencial? Da je glava primerno težka in nam ne pada naokrog, hehe? In kaj je s srčnim potencialom? Včasih se pohecam, da tega ne uporabljamo v odstotkih, temveč v promilih. Kar poglejmo naokrog – koliko ljubezni, spoštovanja in razumevanja se preliva med ljudmi glede na nasprotja teh pojmov? Takšni »čudaki«, ki se redno potapljamo v svoje srce in spuščamo iz njega balast, ugotavljamo, da se ob tem ustvarja ogrooooomno prostora za izkušanje, doživljanje, ustvarjanje. S tem eksponentno raste količina možnosti in priložnosti, ki se nam sčasoma razodevajo, to pa je z drugimi besedami dimenzija neskončnih možnosti .

Naj to orišem malo drugače.

neskoncne-moznosti-1Ko med risanjem fraktalnih risb izrisujemo in zavestno kreiramo svoje življenje, sledimo dejstvu, da ima vsaka barvna niansa svojo energijsko vrednost in funkcijo v našem organizmu, zato jih uporabljamo čim več. Če imamo za risanje majhen nabor barvic, so slike bistveno bolj enolične, kot če uporabljamo komplet s 50, 100 ali 200 barvnimi odtenki, in s tem je precej manjša tudi »hranljivost« fraktalnih risb. Enako je v življenju – navajeni smo na osnovne odtenke sebe, občutkov, izkušenj in odnosov, ko pa se odpremo širjenju zavesti in spremembam, se celoten spekter doživljanja bogati in razvija v vse lepši, sočnejši fraktal. Če si ob risanju predvajamo kristalno glasbo, ki že sama po sebi dviga zavest, toliko bolje, saj je naše srce res podobno instrumentu – vedno znova ga je potrebno uglaševati, kadar ga tresljaji materialnega sveta spravijo iz ravnovesja.

Še Dejina priljubljena primerjava, ki enostavno prikaže delež izkoriščenih potencialov glede na latentne. Predstavljajmo si možgane kot mesto, v katerem je ponoči razsvetljenih samo nekaj glavnih in nekaj stranskih ulic ter kakšen zaselek na okoliških hribih. Nove nevronske mreže, ki se tvorijo ob risanju (in nasploh ob vsaki spremembi, ki jo uvajamo v vsakdanjost), so kot dodatno prižgane luči, s čimer se večajo osvetljena področja. Vidimo marsikaj, česar prej nismo, čutimo še več, in zmoremo vse bolj odločno posegati za tem, kar nam pomaga pri postavljanju svojega poslanstva. Pa tudi spuščati tisto, kar se ohranja kot slaba navada, psihološki vzorec ali družinsko breme.

Že milijonkrat ste slišali, da so vsi odgovori v vas, da je vaši duši vse kristalno jasno in da vam pripadajo vse dobrote ter lepote življenja, toda do vsega tega dostopamo postopoma, premo sorazmerno z zaupanjem. Zaupanje v to, da smo tukaj z večjim razlogom in da sta v nas tako zemljevid kot kompas. Kot da hodiš na goro in je razgled vedno širši. Resda je treba za integracijo spoznanj o tem preplavati (ali pretauhati) marsikakšno reko sprememb in sestaviti precej puzzlov širše slike svojega obstoja, da lahko tej teorijo vsaj dopustiš možnost in v nekaj mesecih preveriš, kako se obnese v praksi. Koliko olajšanja prinese in koliko miru ustvari v globini naše biti zavedanje, da imamo bistveno več možnosti v življenju, kot smo si sploh drznili pomisliti.

neskoncne-moznosti-4Dolga leta sem iskala odgovore na eksistencialna vprašanja, kot da je to moj light motiv, in kdor išče, ta najde. Dovolj dobre odgovore, da nič kaj dosti več ne iščem, jih pa vestno preizkušam, prilagajam, dopolnjujem in ponotranjam. Še zdaleč nisem preštudirala dovolj knjig, sprobala dovolj metod in dovolj premeditirala, sem pa na polno doživljala in ohranjala odprto srce tudi, ko je bolelo, se naučila ljubiti in postavila most med srcem ter razumom. Požigala plevel, trnje in posušeno drevje v notranjih pokrajinah, da so se ustvarjala polja za gojenje ljubezni in srčnih sanj. Gramoznice žalosti, jeze in drugih potlačenih zadevic sem se naučila uporabljati kot gnojilo za ta polja in reciklaža se super obnese. Nekaj podobnega priporočam vsem iskalcem svetlobe, saj je čisto v vsem »slabem«, kar se nam je zgodilo, nekaj dobrega. Če se le odločimo spremeniti perspektivo in prevzeti odgovornost za življenje edine osebe, za katero smo resnično odgovorni – ZASE.

Kdaj se je moja srčna kapaciteta bistveno povečala? 1. 2. 2007, ko se je po dolgotrajnem trudu rodil moj »zvezdogledi« sin Bor, ki danes praznuje dvanajstko. Sanjalo se mi ni, da premorem toliko nežnosti, predanosti, prilagodljivosti in potrpljenja, kolikor se je tega aktiviralo skozi materinstvo. Zagotovo je to ena mojih najlepših, najbolj pomembnih in častnih vlog, kar jih bom kdaj prevzela. Zdaj je to že krasen mladenič, ki gre danes po novo električno kitaro v Hartmana in se drug teden čisto resno vrže v trening za rockerja. Mama se ob tem topi od veselja, medtem ko sama počasi napreduje po strunah svoje klasične kitare za ustvarjanje še več radosti in seveda novih nevronskih mrež. 🙂

neskoncne-moznosti-2

Deli naprej ...